Nihče te ne izbere brez showreela in nihče te ne vzame v projekt zato, da bi ga lahko sestavil. Problem se resnično vrti v krogu in prav zato ga toliko ljudi jemlje kot zid namesto kot vrata. V resnici razpade veliko hitreje, kot je videti, takoj ko nehaš čakati na dovoljenje.
Showreel ni popis tvoje poti. Je kratek dokaz, da te je mogoče gledati pred kamero. V tem razlikovanju tiči vsa razlika med čakanjem na showreel in njegovo izdelavo.
Devetdeset sekund je cel showreel.Od kod pride prvi showreel
- Prizori, ki jih posnamete sami. Dva igralca, telefon, stativ, miren prostor in prizor, izbran zato, ker ti leži. To je najhitrejša pot in hkrati najmanj uporabljena.
- Študentski filmi. Filmske šole izbirajo igralce neprestano, delo je običajno neplačano, gradivo pa je pravo. Vnaprej in pisno se dogovori, da dobiš kopijo, sicer boš leto dni tekal za njo.
- Samoposnetki. Posnetek, narejen kot je treba, z dostojnim zvokom in enobarvnim ozadjem, je povsem uporabno gradivo. Nikogar ne zanima, od kod je prišlo močnih devetdeset sekund.
- Kratki film, ki ga narediš sam. Počasneje in težje, a vlogo držiš ti, napisati si lik, ki ti ga nihče ne ponudi, pa je stara tradicija.
Kaj naj v njem res bo
Med šestdesetimi sekundami in dvema minutama. Če imaš en sam resnično močan prizor, je showreel lahko samo ta prizor in bo svoje delo opravil.
Začni s svojim najboljšim trenutkom. Brez napisne table, brez počasnega prelivanja, brez montaže razpoloženjskih posnetkov z glasbo čezenj: tvoj obraz, ki v prvih petih sekundah počne nekaj, kar je vredno gledati. Ljudje previjajo. Računaj, da bodo previli.
Razpon kaži samo, če imaš s čim. Dva kontrastna, dobro odigrana prizora premagata pet prizorov, v katerih večinoma stojiš v vratih. In v vsakem posnetku moraš biti jasno viden: če mora režiserka izbora ugibati, kateri od treh ljudi v kadru si ti, si ta posnetek svojega mesta ne zasluži.
Kaj ostane zunaj
- Dolgi uvodni posnetki in vse, kar je pred tvojo prvo repliko.
- Glasba, razprostrta čez dialog. Slišati morajo tebe, ne zvočne podlage.
- Posnetki, v katerih ima boljšo polovico prizora nekdo drug.
- Gledališki posnetki, narejeni iz dvanajste vrste.
- Vse, kar je starejše od nekaj let, ali iz časa pred opazno spremembo tvojega videza.
- Napisi, logotipi in tabla z imenom na začetku. Če mora ime nekje biti, ga daj na konec.
Tako nastane večina prvih showreelov.Posamezni posnetki premagajo eno dolgo montažo
Navada je zdaj, da posamezne prizore hraniš dostopne tudi ločeno, poleg združenega showreela, saj tisti, ki išče določen register, hoče prav tisti prizor in ne razgleda po vsem, kar si kdaj naredil. Poleg tega ti omogoča, da pravi posnetek postaviš pred pravi projekt.
Kam sodi showreel
Nekam, kjer se odpre brez računa, brez aplikacije in brez dvajsetih sekund nalaganja. Nato povezavo daj na svojo kartico, tja, kjer jo bodo ljudje iz izbora res iskali.
Na CastHubu tvoja kartica nosi fotografije, tipe vlog, mere in povezavo do tvojega posnetega gradiva. Javna stran kaže fotografije, ime, tipe vlog in mesto; mere, podrobnosti portfelja in kontaktni podatki ostanejo za preverjanjem in se odprejo le podjetniškim računom, ki so dokazali, kdo so. Povezava do showreela sodi na kartico in ne razpršena po treh družbenih profilih, iz preprostega razloga: kdor ima rok za vratom, je ne bo iskal.
Kako pogosto ga predelati
Vsakič, ko posnameš kaj boljšega od tega, kar je že notri. Showreel je živ dokument, ne spomenik. Najpogostejša napaka ni slab prvi showreel, ampak spodoben prvi showreel, ki se štiri leta ni spremenil.
Nihče od začetnika ne pričakuje showreela, polnega predvajanih vlog. Pričakujejo, da bodo videli, kakšen si pred kamero. Več prvemu showreelu ni treba storiti, za to pa povsem zadoščajo telefon, soigralec in prosto popoldne.
